Spalnica

Ko se je Lukrecija ob somraku prebudila, se je kar na postelji pretegnila, da je bila kar malce podobna mački. Malo je dvignila svoje golo telo ter za sabo potegnila še odejo. Naslonila se je na trdo, mrzlo ogrodje razkošne postelje. Z zlatim malim zvončkom, ki je stal na ravnini nočne omarice, je pozvonila in v hipu so se odprla vrata. Vstopila je Andrea, obladovalka zraka, ki je bila princesina osebna služabnica. "Andrea, bi pogledala v omaro za tisto vijolično obleko? Danes nameravam odleteti v Drachen. Tu je ozadje preveč žalostno, Marisa pa se samo kislo drži." Je prijazno, skrajno nežno dejala Luke. "Gospa," ji je odgovorila Andrea ter se rahlo priklonila, nato pa stopila k omari in jo odprla. Takrat si jo je Lukrecija natančno ogledala. Njena služabnica je bila oblečena v navadno obleko iz črnega blaga, svetlo rdeče lase, ki so ji segali do bokov, pa je z svilenim trakom zavezala v tesno kito. Bila je zelo lepa.
Ravno ko jo je Lukrecija nehala ogledovati, je Andrea iz omare potegnila lepo vijola obleko, obrobljeno z zlatimi čipkami in v pasu zavezano z svilenim zlatim trakom. "Je prava, gospa?" Je vljudno vprašala služabnica. Luke je prikimala, nato pa vstala. Ni je motilo, da je bila gola. "Še spodnje perilo, ne pozabi." Je dejala Andrei, nato pa stegnila roki vsako v svojo smer ter zaprla oči. To je bila izjemno naporna stvar, ki jo morajo opravljati princese. Čutila je, kako so ji Andreine mehke roke zapele spodnje perilo, nato ji je služabnica čez lase potegnila obleko. Ta se je odlično prilagajala Lukrecijini postavi. Le ta je sedla na posteljo, nato pa se pogledala v ogledalo na steni. Imela je zlate lase malo prek pasu ter stekleno modre oči. Kako se danes počutim? Da premislim... Dobre volje sem, spet polna energije. Nisem kisla, ampak se še vedno držim malce nerodno... Vzravnala se je, nato pa je njeno levo oko spremenilo barvo iz stekleno modre v stekleno temno modro, izjemno temno modro. Nekaj pramenov las je obarvala črno in nekaj posameznih zelo temno sivo. Zmagoslavno se je nasmehnila, nato pa sunkovito vstala. "Zajtrk vas že čaka, gospa. Če smem pripomniti, sta videti dobre volje in žalostni hkrati. To je primerno." Lukrecija je prikimala. "Hvala," je rekla, nato pa odšla za Andreo. Vrata, narejena iz lesa vrbe žaljivke, je hitro zaprla, a brez šumov.
Z služabnico sta se sprehodili na drug konec hodnika ter odprli vrata v Dnevno sobo.

"Ah, gospa. Hitro ste se vrnili." Je Lukrecija zaslišala topel Andrein glas. "Da, danes bi rada malce raziskala ta stari grad. Grenze v starodavnem Nachtovskem jeziku pomeni meja, kajne?" Andrea je prikimala. "Da. Bi se želeli po gradu potikati kot princesa ali kot služkinja?" Posebej je poudarila besedo potikati. "Kot služkinja, Andrea. Tečno je, če se ti vsi priklanjajo in te zapletajo v dolgočasne pogovore." Očarljivo se je nasmehnila, Andrea pa se je priklonila in stopila ven iz sobe.
Ko se je vrnila, je s seboj prinesla grobo temno rdečo obleko, stisnjeno v pasu in dolgo do gležnjev, ter navadno obutev. Svoji gospodarici se je pomagala preobleči, nato pa jo je pustila sama, še prej pa jo seveda opomnila, naj bo previdna. Izjemno previdna. Lukrecija se je prestavila ob ogledalo in pomislila na lase. Njihovo barvo je hitro spremenila na dolgočasno rdečo in jih s trakom iz grobe svile zvezala globoko na glavi. Očem je barvo spremenila na sivkasto, da je bila videti kot običajna služabnica. Nato je svojo kožo naredila še izjemno grobo, da bi, če bi se je kdo dotaknil, ne posumil, da ni to, za kar se izdaja. Nato je odšla, namenjena, da razišče drugo nadstropje gradu, ki mu pravijo tudi Temačno nadstropje.

Ko se je prestolonaslednica Nachta vrnila v svojo veliko, kaj, ogromno spalnico v svojih sobanah v sedmem nadstropju in elegantno sedla na urejeno starinsko posteljo, jo je njena služabnica, obvladovalka vetra Andrea že prijazno ogovorila. "Kaj težav, moja gospa?" Je prijazno vprašala ter se ji šibko, a veselo nasmehnila. "Da. V drugem nadstropju, saj veš, v Temačnem nadstropju, prebiva neka obvladovalka teme, ..." "Da, to osebje in pomembneži v gradu vemo že veliko, veliko časa. Tista obvladovalka teme je Oneira Lucis, hči obvladovalcev ognja Zerline Lucis in Thomasa Lucis, bila sta skorajda najbolj zagrizena bojevnika proti vaši kraljevi družini," je enkrat za spremembo služabnica prekinila svojo vladarico. "Aha," je lahko Luke samo iztisnila iz sebe. "Da. Kam greste zdaj?" Je vprašala Andrea. "Malce se grem še potikat po igrišču pred gradom, kmalu se bo sicer prikazalo sonce, ampak saj veš, to ni nobena težava zame." Nasmehnila se je, očarljivo. "Da. Tukaj imate obleko." Nato je princesi pomagala pri preoblačenju, zatem je odšla. Lukrecija se je zopet spremenila v prelepo, čudovito princeso, in si pritrdila tiaro, na prstanec desne roke pa srebrn prstan s kraljevim pečatom. Nato je vstala in odšla iz svoje urejene spalnice, nato pa iz svojih prelepih soban.