Veža

Vstopila je v vežo, vzravnana in ponosna. Služabniki, ki so drveli sem ter tja, so se ustavili in se, ko so opazili stvarco na njeni glavi in prstan na desni roki, začeli globoko priklanjati, nato pa hiteti naprej. Pred Lukrecijo je stopila deklica, stara okoli dvanajst let, z umazanim predpasnikom in zrabljenimi oblačili. Imela je dolge črne lase, spete v trdno figo, ter sinje modre oči. Deklica se je globoko priklonila, nato pa s sklonjeno glavo rekla: "Gospa, kosilo je pripravljeno. Andrea nas je obvestila, da prihajate. Za mano, prosim." Nato se je obrnila in še dodala: "Moje ime je Puellae." Nato se je obrnila, Luke pa za njo. Puellae jo je odpeljala skozi vežo do razkošnih vrat in jih odprla. Mladi princesi je zadišalo po hrani. Okusni hrani. Stavim, da so ribe. Spet je povohljala. Ribe, da. Čaj, mogoče mu je primešano kaj vina. Opečeni kruhki, krompir, mogoče kakšen zrezek. Okusno. Je premišljevala Lukrecija. Opazila je, da je med potjo Puellae večkrat s kotički očes poškilila k njej, zato si je nadela prisrčen nasmeh in se vzravnala, napela vrat in malce privzdignila brado. Ni hotela, da bi si služkinja o njej ustvarila preveč lep vtis. Njenemu zlobnemu kančku duše to ne bi preveč ugajalo.