Ko sta z Andreo vstopili, je Lukrecija svoje telo nežno posadila na belo zofo zraven nizke, lesene mizice. Na majhnem srebrnem pladnju jo je čakal majhen krožniček strajbanih jajc, zraven pa kamilični čaj. Za posladek so ji pripravili narezane rezine jabolk. Že od rojstva je bila vedno zasuta z vljudnostmi in podobnim in se je zato že navadila. S hrbtom se je naslonila na zofo, v roko počasi prijela krožniček ter vilice, nato pa začela jesti. Andrea je seveda takoj nekam izginila, kakor že tolikokrat prej.
Ko je Luke do konca pojedla svoj zajtrk, je zazehala ter vstala. Malce se je razgledala po prostoru. Bližnja miza se je šibila zaradi njenih spisev, načrtov, knjig, učbenikov o elementih... Tla so bila zloščena, čez steklo pa je prodirala bežna temno siva svetloba. Malo je pogledala še pod mizico ter zagledala svoje balerinke nebesno modre barve z zlatim trakcom za prevezati.
Takoj za tem, ko si jih je obula, je zopet sedla na zofo ter trenutek za tem začutila, kako jo nekdo češe. Rok pa ni čutila, s kotičkom očesa je opazila samo Andreo ob robu vrat, s premikajočimi rokami, kot bi jo česala ona.
Ko je bila počesana, se je Luke odpravila na lep balkon.