Óneirina soba

Óneira se je primajala v sobo ter se vsedla na rob postelje. Bila je utrujena od preteklega dne, po treningu ter vadbi magije. Seveda nikoli ne bodo ugotovili kdo je v gozdu pobil pet srn, kdo je tekel za njimi z ogromno hitrostjo ter jih nato z dotikom ubil. Bila je hitra, tako zelo... Govorili so ji da je to podedovala po njeni mami, ki je bila odlična morilka ter uporabnica ognja. Po nekaj minutah sedenja se je vrgla nazaj na posteljo na črne odeje ter mehke, prav tako črne blazine. To je bila edina dokaj razkošna stvar v njeni sobi, oboževala je svojo posteljo. K sebi je stisnil vso črnino ter si želela, da bi se lahko v njej preprosto izgubila. Zaprla je oči ter se prepustila trenutku udobja, ki pa se je kaj kmalu končal. Zaslišala je trkanje na vrata. Zavzdihnila je ter poslušala trkanje, spet in spet. Kot da jo je nekdo nujno potreboval ali pa preprosto ni mislil odnehati. Karkoli je že bilo, je bilo moteče. Zavzdihnila je ter se vzravnala, ter popravila obleke. "Vstopi če že moraš." je rekla z njenim značilnim, težaškim glasom.

Ko se je kradla po hodniku, temačnem in zastarelem, je poslušala. Ko je zaslišala vzdih in nato dihanje izza vrat na koncu dolgega hodnika, je otrpnila in se vznemirila. Kdo bi hotel prebivati v drugem nadstropju? Razen nekdo, ki si želi miru. Kakšen obvladovalec smrti ali pa zapuščen otrok, otrok borcev proti Nachtu, ki so se predali v korist njihovih potomcev? Dvorjanke so mi pravile o tem, rekle so, da moram biti izjemno previdna, ker tisti otroci ne prinašajo drugega kot nesrečo. Nesrečo, in pekel, so pravile. A bila je preveč radovedna. Zato je stopila k vratom ter močno potrkala. Ko se ni noben oglasil, je potrkala še večkrat, še bolj odločno in še bolj radovedno. Trkala je še naprej, pričakujoč, da bo le zaslišala kakšen glas. "Vstopi če že moraš." Je nato slišala srhljiv glas, polen groze. Lukrecija je vstopila ter zagledala dekle z bronastimi lasmi. Imela je prederljive rjave, skorajda zlate oči. Lukrecija se je globoko v sebi ustrašila. Dekle je bilo videti strašljivo, izjemno strašljivo. V njenih očeh pa je bila tista črna iskrica, ki se je prižgala tudi v Lukrecijinih očeh, kadar je malce prevladal njen zlobni kanček duše. Obvladovalka smrti. Groza. Je pomislila, nato pa opravičujoče pogledala neznanko. "Oprostite mi. Sem vas zmotila med počitkom? Ne bi smela, a sem bila preveč radovedna. To je moja šibka točka. Ah, saj res. Moje ime je Irisa Tatija Bleck. Vi pa ste?" Je vprašala Lukrecija, ko se je spomnila, da je v to sobo stopila kot radovedna služkinja, ne kot uglajena princesa.

Ko je v njeno sobo vstopila dekla v razcapanih capah, se je Óneira namrdnila ter jo zaničujoče pogledala. Nikoli ni gojila niti kančka spoštovanja do katerega koli človeka, ki ga je srečala v svojem kratkem, a nikakor ne lepem življenju. Tistega, ki ji pač ni bil najbolj všeč, je uničila, in tak slog življenja ji je popolnoma ugajal. Kolikokrat je že imela roke zamazane s krvjo, bodi si človeško ali živalsko? Prevečkrat, da bi se spomnila. Tolikokrat, da bi še človeka z kamnitim srcem zbodlo v duši. A nje ni niti malo ganilo: njeno srce ni bilo kamnito. Bilo je namreč, kot da ga sploh ne bi imela... Da, bila je neizmerno kruta ter neusmiljena. Lahko si samo molil, da je ne srečaš ko je razburjena, kajti takrat... Bodo njene prelepe, a hkrat strašljive oči zanje kar boš ugledal v življenju. Ko je dekle spregovorilo, ji je Óneira namenila vsaj toliko svoje pozornosti, da ji je prisluhnila. Seveda ne bi smela. Radovednost ni lepa čednost. In lahko ti povem da to ni bil počitek. V tvoje dobro, služkinja," je zasikala zadnjo besedo ter se spet vsedla na posteljo, da bi si obula težke škornje. Od njih se ni ločila že tri leta, pa čeprav bi večina ljudi reklo, da so samo še za v jezero (beri: samo še za v smeti). Poslušala je njeno govoričenje do konca, ko je končala z obuvanje ter zavezovanjem škornjev ji je spet namenila nekaj besed. Irisa Tatija Black. Kako to da še nisem slišala zate, ko pa si tako neolikana ter radovedna?" Počasi in na srhljiv način je vstala ter se ji približala. Lahko bi jo v trenutku ubila, a bilo bi precej prelahko. Kaj ko bi jo prej malce mučila?m Da, gotovo ve kdo sem. In gotovo ve da sem skoraj edina ostala od otrok upornikov... Ko pa so jih kljub žrtvi staršev pobijali. To lastnost bi prej pripisala nam. Dotaknil se je njenih, sicer grobih rok. Pa vendar na njih ni bilo niti enega žulja, seveda so jih krasili popolni nohti. Na Óneirnim licu se je prikazal zaničljiv nasmeh. "Vidim da si nova tukaj. In še posebej če boš čistila moje sobane... Boš kmalu ugotovila kaj pomeni res delati."

Ko se je Lukreciji zazdelo, da je šla njena sogovornica, temnolasa neznanka predaleč in ni imela več namena poslušati njenega 'blebetanja', jo je vzvišeno in posmehljivo pogledala ter jo premerila od glave do pet. Lase je spremenila nazaj v svetlo rumene, figa pa se ji je sama od sebe razpela, da so ji mehki, gladki lasje začeli prosto padati po hrbtu. Eno oko, desno, je spremenilo barvo v stekleno nebesno modro, drugo, levo, pa je postalo stekleno temno modro. "Ne bi ti priporočila, da se spraviš name, draga moja malčica. Saj si mlajša od mene. Veliko mlajša. Mogoče kakšni dve leti? Poleg tega boš, če se me boš samo dotaknila, pa čeprav samo s konico nohta, občutila pekel vse dežele Nacht. Vladarici menda ni vljudno groziti, kajne? Poleg tega sem kot soobvladovalka smrti že dovolj močna, da te z enim dotikom ubijem, čeprav kot obvladovalka smrti zmoreš to tudi ti. A jaz sem močnejša, veliko močnejša od tebe. Pomni to." Nato je Luke pustila, da je na plano prikapljalo nekaj zlobe. Ustnice so se ji zvile v posmehljiv, zloben nasmešek. "Poleg tega, moje pravo ime je Lukrecija Irene Williama Blac. Čudno, da nisi opazila prevare." Posmehljivo se je zasmejala, nato pa se ozrla po šibki sobici. "Poleg tega, kaj ti sploh pade na pamet? Drugega nadstropja že celo večnost ne čistijo, preveč so jih zastrašili duhovi. Pha," je prhnila. Iz neznančinih misli je razbrala, da bi jo z veseljem mučila. In tega ji seveda ne bo pustila. Rahlo je dvignila roko ter mišice po mili volji upognila tako, da so se ji prsti zvili kot kremplji. "Upam, da uživaš." Je rekla Lukrecija. Nato je hitro dvignila svojo roko in jo s prsti usmerila proti licu neznanke, a se je ni dotaknila, saj je vedela, da bi jo takoj ubila. Njena zloba je v tej sobici, v kateri je že nekaj let prebivala obvladovalka teme, privrela na plano, in močna je bila tako kot še nikoli ne. "Zdaj pa mi povej, kako ti je ime? Da bom vedela, koga bom ubila. Verjetno si osamela potomka staršev, borcev proti moji deželi, ki sta se predala v zameno za to, da bi te moji dvorjani vzgojili, kaj? Kako... ponižno," besedi moji je poudarila in se ob zadnjem stavku posmehljivo zarežala. "Pohiti, nimam ves dan časa. Imam še pomembnejše opravke od prigovarjanja neke obvladovalke smrti, da mi pove svoje ime," je rekla, nato pa vrgla glavo v zrak in se še enkrat posmehljivo, glasno zarežala. Previdno, Lukrecija. Zloba nadvladuje tvoji duši. To ni dobro, je zaslišala mil, topel glasek, verjetno glas, ki je predstavljal element duha v njej. Brez skrbi, je pomislila Lukrecija. Svojo zlobo imam popolnoma pod nadzorom. Samo prestrašila bi jo rada, ne bom ubijala. Mogoče jo bom potem pustila ali pa jo vzela v uk. Mogoče to niti ne bi bilo tako slabo. Občutek imam, da bo nekoč še mogočna obvladovalka smrti, a ne moram dopustiti, da se njena prepričanja spreminjajo proti meni. Lahko bi bila mogočna sovražnica, a bila bi tudi odlična učenka.

Ko je neznana črnolaska na Lukrecijina vprašanja vztrajno molčala, je princesa zaničevalno zavzdihnila, nato pa spustila roko, ki jo je še malce prej kot kremplje držala zraven neznančinega lica . "Tokrat naj ti bo," je zasikala tiho. "Naslednjič, ko se bove srečali, ne bom več tako usmiljena kot danes, Sterbliche," na hitro se je ozrla po sobi in se namrdnila. Ta sobica je bila resnično majhna, neurejena, temnih barv. Le Lukin zlobni delček je prenašal in je imel rad to sobo, a njena dobra stran je prevladovala in ta soba se ji je definitivno gnusila.
Luke je neznanko še enkrat zelo, zelo zaničljivo in posmehljivo premerila od glave do pet, nato pa se obrnila in odkorakala s posmehljivo, značilno držo.
Ko je za seboj zaprla vrata in stopila približno tri korake stran, se je Lukrecija zbrala. Z prsti desne roke je šla čez gladke lase, vedno počesane, in se zbrala. Lase je spet prebarvala na rdečo in jih spela v tesno kito, oči pa so se spremenile v vodeno srebrne. Njene roke so bile spet grobe, a nohti še vedno urejeni. Nato se je kraljica Nachta odpravila ven iz tega nadstropja, po stopnicah, ki so vodile do njenih soban v sedmem nadstropju.

Ko se je zanemarjena služabnica pred Oneirinimi očmi spremenila v kraljico, si temačno dekli ni moglo pomagati, da nebi zajelo sape. Obstala je na mestu, a le za trenutek. Že v rani mladosti se je naučila, da ljudem nikoli ne smeš pokazati svojega pravega obraza. In to ji je že velikokrat prišlo še kako prav. Nihče mi ne bo predaval o meni, še posebej ne ti, neumnica. Misliš, da si zmožna vsega?! Jezno in trmasto jo je opazovala ter molčala. To ni bilo ravno v njeni navadi, a kaj je mogla. Preprosto se ji ni zdelo vredno ukvarjati se s to nizkotnico. Vsi njeni triki, kako bi jo prestrašila, so preprosto splavali po vodi. Ko ji je pred nos pomolila svojo koščeno, krempljasto roko se je zbadljivo zasmejala, a še vedno je molčala. Kraljico je vedno prezirala in to je izražal tudi njen pogled. Ko je deklina odšla, je Oneira še nekaj časa gledala za njo, nato pa se tudi sama odpravila iz sobe.